Po nasvetu Numerika in prebranem na
http://www.pedala.hr/staze/hvar/staza_hvar_sd1.html sem se tudi sam odločil obiskati Hvar.
Slabi dve uri iz Splita pelje trajekt do Starigrad-a - cena za povratno karto (kolo + persona) = 150 HRK, kar je relativno drago a še ravno nekje sprejemljivo, da se človek loti podobnih podvigov. Trajekt vozi 7X dnevno - sam sem krenil s tistim ob 8:30 (5:30...10:30, 14:00, 17:30...)
Z nekaj malega zamude okrog pol enajste štartam iz Starigrada. Sprehajalna cesta pelje ob obali v zavetju borovcev vse do mesta, kjer se začne stara cesta do Vrboske (glej tablo za letališče!). Ob vonjavah lavande se skozi polja figovcev in oljk zapeljem proti Vrboski. Makadam je raven, le proti koncu se začne malenkostno vzpenjati. Pot vozi tudi mimo letališča in z nekaj sreče boste ujeli malo enomotorno letalo kako vzleta ali pristaja.
Po par kilometrih cesta seka glavno cesto, ki povezuje Vrbosko s Starigradom. To cesto sem prečkal in po asfaltu nadaljeval s spustom v Vrbosko. Ljudi je precej, prednjačijo Čehi, Slovaki, Italijani. Cesta še zmeraj pelje ob obali, vse do Jelse, ki je hkrati moja prva petminutna postojanka. Slalom med ljudmi po rivi se nadaljuje z priključkom na glavno magistralo Jelsa - Starigrad, (smer Starigard) vse do križišča, kjer sem zavil levo. Pričetek vzpona na Pitve, idiličen majhen kraj, ki je še najbolj znan po v živo skalo izklesanem tunelu, z začetkom kak kilometer višje. 1,4 km dolga luknja široka dobra 2,5 metra in nekje podobne višine (v tunelu sta tudi dve izogibališči) je zadeva namenjena povezavi med vzhodnim in zahodnim delom otoka. Znak "prepovedano za kolesarje" me ni zmotil (tsk-tsk-tsk). Italijana, ki je bil prvi v koloni vozil sem prosil naj prižge "dolge" in vozi za menoj. Noro. Ker promet poteka izmenično, na semafor sem gonil kot zmešan! Dobesedno hlastal sem za smogom, ki se nabira v tunelu (ma kakšna ventilacija neki). Poleg tega je v luknji pasje mrzlo, jaz pa premočen. vsekakor dve od daljših minut mojega življenja

. Po tunelu me zaslepi dnevna svetloba. V daljavi se vidi Vis, Korčula, Ščedro. Serpetinast asfalten spust pripelje do križišča, kjer se gre levo v Zavalo in desno proti Ivan Dolcu oz. Sv. Nedelji. Nadaljeval sem torej desno.
Par kilometrov (svinjsko vroče vožnje po razgretem asfaltu) kasneje prispem do Ivan Dolca, kjer se odločim imeti daljšo prekinitev s kopanjem (nekje 25 km poti)
Voda je fenomenalna - bistra in ravno prav hladna. Pojem sendvič, frutabelo, spijem kake pol litra vode in odpeketam dalje. Vročina je tu že začela jemati svoj davek. Bil sem totalno brez energije, volje, moči...nekako prisopiham do Sv. Nedilje, kjer se brez postanka hočem lotit singlce do uvale Dubovice. A-A, ne bo šlo. Četudi bi našel pravo pot, bi bila to najbrž mukotrpna izkušnja. Tako pa sem izgubil 2X po 100m višincev in kup živcev ter se vnovič spustil do obale, da si odpočijem (Od kamnite table "Put Stjepana Radiča" se je treba spustiti levo navzdol in potem nadaljevati naravnost, v singlo)
Bilo je res peklensko vroče in že sem tuhtal o alternativah za nazaj. da bi tretjič rinil kolo gor v hrib me ni mikalo. Kasneje od lokalca izvem, da je Sv. Nedilja slep zaključek - ceste, kljub temu, da je vrisana v zemljevid, NI! Jebemti Geodetski zavod Slovenije! In zdaj? Naj rinem prek 30 km nazaj, po asfaltu, skozi tisti tunel? No, na Hvaru res ne morem ostati...Pogum mi je jemal tudi sleherni pogled gor, proti vrhu Sv. Nikole, ki je s svojimi 600+ m najvišji vrh Hvara (ni bogvedi kaj, če pa gledaš nanj z obale deluje kar mogočno) Zmagal je zdrav razum - odpočil sem si kot se šika, se okrepčal z kokakolo in kavo, počakal, da nekoliko pade sonce in se spet lotil iskanja začetka single ("Put Ludovika Bočka"). Bingo! Kasneje sem ugotovil, da je pravzaprav opis čisto logičen in da gre krivca za prejšnje neuspehe iskat v meni samem

Par pešakov, ki sem jih na poti srečal mi je vlilo samozavesti in poti sem se lotil kot prerojen. Lepa singla - kombinacija skale, razsutega kamenja v zavetju makije. Večina je zvozljiva, zagotovo pa vse kar je spusta. V klanec je na določenih mestih vendarle treba sestopiti. Po osvežujočem spustu zagledam uvalo (pa še danes ne vem ali je to Piščena ali Lučišće?)
do katere se spustim a se v vsej ekstazi na obali kljub vsej njeni lepoti niti dobro ne ustavim in krenem nazaj, navzgor. No, pa je le prišel tisti "napornejši" del poti - v opisu sicer piše dobro uro in pol porivanja kolesa a moram priznat, da sem imel občutek, da je vsega skupaj manj. Najbrž je imela pri tem kaj opraviti okolica, ki je resnično pravo doživetje. Singla postane še bolj kamnita in se v izmeničnih serpentinah krepko dviga.
Škoda, da se nisem zadeve lotil s kontra smeri, ta del bi bil prava poslastica! Toliko izmenjujočih se ostrih 180 stopinjskih zavojev na relativno zahtevni podlagi, da se ti zmeša! Da ne omenjam okolice, ki se je začela kazati v vsej svoji mogočnosti!
Počasi se je vzpon (steza, ki je bila iz metra v meter dejansko vse bolj in bolj podobna kozjim potkam) umiril in na izohipsi okrog 150 nmv povsem zravnal.
tukaj sem kolo spet zajahal in poganjal, kot bi mi šlo za življenje. ves ta občutek, da si sam, v divjini...v pišu vetra, objemu mediteranske makije in poznopopoldanskega sonca, mi je dal novih moči. Vožnja je postala zelo tekoča, z ritmičnimi preprekami v obliki kamnitih izrastkov ter sem ter tja čez stezo porušenim borom. Hja, očitno lokalna skupnost do kolesarjevb goji podobno ljubezen kot slovenska. Samo, da ne bo kje kaka zajla madona!
Ta del vožnje je tudi najdlje trajal. Po par kilometrih soliranja spet zagledam civilizacijo, uvala Dubovice:
Hiter spust do obale polne kopalcev in potem spet težak vzpon na glavno magistralo, ki povezuje Hvar in Starigrad.
Še kak kilometer ali dva vzpona do tunela (tokrat osvetljen in ventiliran

) in potem dolg asfaltni spust vse do pristanišča v Starigradu.
Preživel sem - sicer pošteno zmatran, ampak bi se zadeve z veseljem lotil še enkrat. Nikakor pa ne v tej vročini
suma sumarum:
5L vode, 2 kokakole, kava z mlekom, 3 frutabele, 2 sendviča z pršutom (šlo bi tudi z enim), 6X kopanje, 2h porivanja kolesa v klanec, 3h pedaliranja, 1/4 asfalta = blag vzpon, 1/4 asfalta = spustov, tretjina single nevozne, dobra tretjina single = gre po ravnem in slaba tretjina single = spustov, 3 km predorov, 3/4 poti se ponuja prekrasen razgled, 150 HRK, vse skupaj nekje dobrih 1000 višincev in dobrih 50 km (vsi, ki se boste striktno držali opisa z linka, ki je vse skupaj sprožil se lahko potolažite s kakimi 250 vm in 5 km manj

)